V tokratnem razmišljanju ne morem mimo nedavnih dogodkov, ki smo jim bili priča. Dogodkov, ob katerih ti enostavno zmrzne kri in zastane dih, še posebej, če si po ne vem kakšnem čudežu v tisti slabi tretjini Slovencev, ki s(m)o ostali "na suhem". Prevevajo te občutki ponižnosti. Razsežnosti teh katastrofalnih, ne 100-letnih, 500-letnih poplav so tako surrealne, da se zdi, kot da so bile to le hude sanje, bolje težke more. A žal je bila to za premnoge ljudi, podjetja, cela naselja, vasi in kraje kruta realnost.
Ko se vse to dogaja tako blizu tebe, ko trepetaš za svoj dom, dom staršev, prijateljev, znancev, so občutki neopisljivi. Ko potem gledaš reportaže po televiziji, objave na socialnih medijih, obnemiš in si ne moreš predstavljati bolečine ubogih ljudi, ki so v nekaj trenutkih izgubili vse premoženje, ki so ga gradili celo življenje. Vidiš močnega odraslega moškega, ki joče kot otrok, možakarja, ki je enostavno zlomljen. Vidiš otroške igračke, ki plavajo po umazani vodi, male otročke, ki jih v visoki vodi rešujejo pogumni in požrtvovalni gasilci iz poplavljenega vrtca v tvojem sosednjem kraju. Ko od sosede potem izveš, da bi se zgodba iztekla popolnoma drugače, če se pogumne vzgojiteljice ne bi pravočasno odločile, da otroke takoj, ko je voda začela naraščati, preselijo v zgornje nadstropje. Ko od prijatelja izveš, da so njegovo mamo reševali gasilci, ker je ob umikanju iz poplavljene hiše padla v jašek in ji je sosed držal glavo nad vodo, da se ni utopila. Takih podobnih neverjetnih osebnih zgodb je v zadnjem času v naši preljubi deželi toliko, da ne moreš verjet, da se je to res dogajalo pri nas.
Vključno z mano si mislim, da resnih napovedi meteorologov o količini padavin, ki so nas zadele, večina ni tako resno jemala. Pač rdeč alarm za skoraj vso Slovenijo, a smo si mislili, saj ne more biti tako hudo, saj nas bo prešlo, pri nas se to ne more zgoditi. Pa se je. Sem pa po tej težki preizkušnji, ki nas je zadela kot narod, prepričana in hvaležna, da živim v deželi, kjer si v težkih in izjemnih trenutkih vedno priskočimo na pomoč, si pomagamo in stopimo skupaj, celo politika, kar se v normalnih razmerah ne zdi mogoče. Ob takšni solidarnosti ljudi ostaneš brez besed.
Ravno danes sem naletela na besede Stephanie Ericsson, ki pravi: "Izgubi se v življenju ne da izogniti. Takrat se brezpogojno zavemo, da smo nemočni glede stvari, za katere smo menili, da jih obvladujemo. Vendar se stvar tu ne konča, kajti vsak konec prinese nov začetek."
In tako tudi ljudje, ki so bili v tej katastrofi prizadeti, začenjajo na novo, vsak po svoje in na svoj način. V teh zelo težkih časih je nadvse pomembno, da vedo, da niso sami. Izrednega pomena je, da jim prisluhnejo in priskočijo na pomoč tudi podjetja, v katerih so zaposleni, da se tako zavedo, da v svoji nesreči res niso sami.
Takšna pozornost prizadetim se še posebej kaže v organizacijah, kjer imajo vzpostavljeno kulturo stalnega dialoga. Podjetja tako omogočajo in spodbujajo odprto in pozitivno okolje, v katerem sodelavci brez strahu in zadržkov govorijo tudi o stiskah in težavah, ki so jim jih povzročile nedavne ujme. Na BOC Institute smo vzpostavili učinkovit BOC program s področja kulture stalnega dialoga, zatorej podjetja - če bi tudi v vaši organizaciji radi okrepili kulturo stalnega dialoga, vabljeni, da nas kontaktirate in z veseljem vam bomo predstavili naš program.
Ko pomagamo drugim in naredimo nekaj dobrega sočloveku, nas prevzame dober občutek.
Naj traja,
Nataša
